Samozadovoljevanje: nekoč tabu in norost, danes običajna spolnost
Samozadovoljevanje je nekoč veljalo za tabu in znak norosti, danes pa vemo, da je del običajne spolnosti s številnimi pozitivnimi učinki.
Po porodu se spolna želja pri mnogih ženskah zmanjša zaradi telesnih, hormonskih, čustvenih in odnosnih sprememb. Članek pojasni, zakaj do tega prihaja in kako lahko z razumevanjem ter prilagoditvami znova ustvarimo pogoje za zadovoljujočo spolnost.
Nosečnost, porod in obdobje po njem v partnerski odnos prinesejo več sprememb, kot si večina parov sploh predstavlja. Ne spremenijo se le vsakdan, prioritete ter ritem in količina spanja, temveč tudi dinamika partnerskega odnosa ter odnos do lastnega telesa, spolnosti in intimnosti. Ženska se po porodu znajde v telesu, ki je doživelo ogromno. Hkrati pa je postavljena v novo vlogo, v kateri so potrebe novorojenčka pogosto postavljene pred njene lastne.
Zato ni presenetljivo, da se mnoge ženske po porodu soočajo s pomanjkanjem spolne želje oziroma libida (v nadaljevanju uporabljam izraz spolna želja) ter da se pri večini parov zmanjša pogostost spolnih odnosov. Pomembno pa je poudariti, da prihod otroka sam po sebi ni dejavnik za zmanjšano spolno željo ali redkejšo spolnost, temveč spremembe, ki jih otrok prinese v družinsko in partnersko dinamiko.
Raziskava iz leta 2008, ki je preučevala intimne odnose novopečenih staršev (N = 452), ugotavlja, da starši v prvih petih letih po rojstvu otroka poročajo o nižjem zadovoljstvu s svojim spolnim življenjem (1). Ti izsledki nas vodijo k ključnemu vprašanju:
Na znižanje spolne želje, zadovoljstva in pogostosti spolnih odnosov po prihodu otroka vpliva več med seboj povezanih dejavnikov, ki vključujejo psihološke, odnosne ter telesne in biološke spremembe.

Eden prvih in izrazitejših dejavnikov, ki po porodu vpliva na spolno željo in partnersko intimnost, je premik fokusa od partnerja k otroku. Središče odnosa nenadoma postane bitje, ki je popolnoma odvisno od skrbi odraslih. To pomeni, da ženska (in pogosto tudi partner) velik del dneva in noči posveča dojenčkovim potrebam – hranjenju, tolaženju, uspavanju in skrbi za varnost.
V tem obdobju se ne spremenijo le naloge v partnerskem odnosu, temveč tudi vloge. Vloga starša postane izrazitejša od vloge partnerja in ljubimca, zaradi česar se erotična energija med partnerjema pogosto umakne v ozadje. Stalna telesna bližina majhnega otroka, izguba časa za dejavnosti, ki so prej krepile povezanost partnerjev ter povečana količina obveznosti in stresa pomembno vplivajo na zmanjšanje spolne želje.
S skrbjo za novega družinskega člana skoraj neizogibno pride tudi neprespanost, ki velja za enega najbolj spregledanih, a hkrati najmočnejših dejavnikov zmanjšane spolne želje po porodu (3). Kronično pomanjkanje spanja vodi v telesno in psihično izčrpanost, v stanju katere telo svojo energijo usmerja predvsem v osnovno delovanje in regeneracijo, ne pa v iskanje užitka ali erotičnega stika.
Raziskave kažejo, da ima spanje neposreden vpliv na spolno vedenje. Ena izmed študij je pokazala, da že ena dodatna ura spanja poveča verjetnost za vključitev v partnersko spolno aktivnost za približno 14 % (2). To jasno kaže, da pomanjkanje spolne želje po porodu pogosto ni povezano z odnosom ali partnerjem, temveč je neposredna posledica telesne izčrpanosti. Zato je povsem razumljivo, da se spolnost v tem obdobju pogosto umakne potrebi po počitku.
Telo je z nosečnostjo in porodom doživelo velik fizični napor, zato potrebuje čas za okrevanje. Ne glede na to, ali je bil porod vaginalni ali s carskim rezom, pride do bioloških sprememb, ki lahko pomembno vplivajo na doživljanje spolnosti.
Eden ključnih dejavnikov so hormonske spremembe. Pri doječih materah se poveča raven prolaktina, ki zavira spolno željo – predvsem tisto spontano (3), hkrati pa se zniža raven estrogena (4). Estrogen ima pomembno vlogo pri vlažnosti in elastičnosti nožnične sluznice, zato njegovo znižanje pogosto vodi v suhost nožnice, pekoč občutek in bolečino pri penetrativnem spolnem odnosu.
Poleg tega lahko bolečino povzročajo zakrčenost mišic medeničnega dna ter posledice raztrganin pri vaginalnem porodu, saj se tkivo včasih zaceli manj prožno, kar lahko vodi v brazgotinsko občutljivost in draženje živcev (4).
Popolnoma normalno je, da si spolnosti ne želimo in se je ne veselimo, če nam le ta povzroča bolečino. Kljub temu pa spolno bolečino pogosto obravnavamo drugače kot druge vrste bolečin. Če si na primer po nesreči priščipnemo prst z vrati, bomo naslednjič previdnejši, da se takšni situaciji zavestno izognemo. To je naraven zaščitni odziv telesa. Pri spolnosti pa se zaradi želje po intimnosti, strahu pred razočaranjem partnerja ali občutka dolžnosti pogosto potisnemo čez mejo bolečine. Takšno vztrajanje ne le, da dolgoročno škoduje spolni želji, temveč lahko bolečino še okrepi (5).

Najprej je pomembno ozavestiti, da je popolnoma normalno, če po porodu nimaš spolne želje oziroma je ta nižja. Vajine prioritete so se v tem obdobju drastično spremenile, zato pomanjkanje spolne želje ni nekaj, kar bi bilo treba »popraviti« ali na silo ponovno vzpostaviti. Gre za proces, tesno povezan s telesnim okrevanjem, čustvenim stanjem in dinamiko partnerskega odnosa. Namesto iskanja hitrih rešitev je pogosto bolj smiselno ustvarjati pogoje, v katerih se spolna želja sploh lahko začne znova pojavljati. Nekaj teh je naštetih spodaj:
Sedaj veš, da če po porodu nimaš spolne želje, s tabo ni nič narobe. Tvoje telo je preživelo nosečnost, porod in zdaj vsak dan opravlja ogromno dela. Utrujenost, bolečina, spremembe v telesu in premik fokusa od partnerja k novorojenčku, so povsem razumljivi razlogi, zakaj spolnost v tem obdobju pogosto preide na stranski tir.
Spolnost in z njo spolna želja se po porodu praviloma vrneta, vendar v svojem tempu in pogosto v drugačni obliki. Ko sprejmemo, da spolnost morda ne bo takšna kot prej, ter poskrbimo za počitek, ohranjanje povezanosti s partnerjem in odprto komunikacijo, s tem naredimo največ zase in za partnerski odnos.